Nov začetek
Čista duša
***
“Tiho,” je dolina zašepetala reki … “nekdo prihaja.” … “Domišljaš si kot vedno,” je zažuborela reka … “Pššššš … Slišim korake.”
Po stezi ob reki se je sprehajal tavajoči otrok. Bil je zasanjan. V svojem svetu. V svetu brez predsodkov, brez skrbi, brez pričakovanj … “Ni videti kot otrok,” je zašepetala reka. “Ni,” je pritrdila dolina, “vendar ima tako kot otroci odprt um in čisto srce … vidi lahko več kot vidijo odrasli.”
Raziskovala je, kot raziskujejo majhni otroci. S čistim srcem in nedolžnimi očmi je občudovala lepoto pokrajine in pokrajina ji je hvaležno vračala z enakim.
“Čisto na robu je … na robu tega sveta … mislim, da bo vsak čas odkrila skrivnost drugega” … “Tako dolgo že čuvava skrivnost, brez da bi jo lahko kdaj videli … precej nepošteno, se ti ne zdi?” … “Pšššššš …. Tiho,” ji je zopet zabičala dolina, “ne sme naju slišati!”
Neobičajen zvok je preusmeril njeno pozornost. “Prihaja …. slišim ga,” se je zapenila reka, “slišim odmev kopit.” Dekle je obstalo kot okamenelo. Srce ji je pričelo glasno razbijati. To kar je videla, je presegalo vsa njena pričakovanja. Spraševala se je če sanja. Spraševala se je, ali si morda vse skupaj samo domišlja.
Pred njo je stal veličasten, mogočen samorog z imenom Neel. Gledal jo je in ona je nepremično strmela vanj. Napravil je korak proti njej. In še enega. Kmalu je stal čisto blizu nje. Tako blizu, da bi se ga lahko dotaknila. Čutila je njegovo sapo. Prebirala ga je, gledala z občudovanjem, gledala s strahospoštovanjem. Predal ji je sporočilo.
Ljubezen in mir sta preplavila njeno telo. Govoril ji je brez besed. Govoril je njeni duši. S pogledom ki je nedvoumno sporočal: “Obstajajo drugi svetovi in ti si pravkar vstopila v enega izmed njih. Spoznala si skrivnost, ki jo poznajo le redki. Imaš dar modrosti in moč ljubezni. Uporabljaj ga. Razdajaj ga. Imaš podporo z drugih ravni bivanja.”
Začutila je neizmerno hvaležnost za življenje, ki se je zalesketalo v njenih mislih. Življenje, ki si ga je želela. Življenje, po katerem je dolga leta hrepenela. Oči so se ji orosile. Reka in dolina sta onemeli. Grad nad pobočjem je nemo strmel predse. V svoje zidove je zapisal novo zgodbo … nov začetek.
***
Meditacija – Nov začetek
*** Krila sem sklonil iz ljubezni ***
V duhu se zaprtih oči vrnimo v čas našega otroštva. V čas, ko nismo imeli niti želja, niti potreb. Začutimo igrivo, svobodno, radostno naravo našega duha. Opazujmo se, kako brezskrbno poskakujemo po livadi polni pisanega cvetja. Začutimo pokrajino kot ljubeče živo bitje, ki nas brezpogojno sprejema, polni z ljubeznijo in navdihuje s svojo čistostjo in neizmerno lepoto. Zlijemo se z njo. Vse je eno. Vse je razsvetljeno. Bodimo v svetlobi. Brez misli. Brez pričakovanj. Naša duša prejema sporočilo, medtem ko naš um v tišini mirno prisostvuje.
*** Nov začetek ***
