***  Osebna izpoved Enosti ***

Prijetna praznina

***

   Velik nič je lebdel na terasi lokala. Velik nič je lebdel v njegovih mislih. Prijetna praznina sredi množice prenatrpanih glav. Prenatrpanih teles, prenatrpanih misli. Večina ljudi ni opazila te prijetne praznine, ki je sredi terase lokala srkala iz svoje skodelice prvo jutranjo kavo. Spet druge je pritegnil njen mir in nerazumljiva odmaknjenost. Odmaknjenost od realnosti, ki so jo vsi tako vztrajno ustvarjali in jo zagovarjali.

   Sedela je nasproti njega. Njen pogled se je skoraj samovoljno ustavljal na njem. Umikala ga je, vendar se je vedno znova  vračal nazaj. Želela je razumeti, kdo je, kaj je, kje je?

   Bila je lepa, a ne za vsake oči. Dovolj čista, da je videla. Dovolj subtilna, da je čutila. Njegova praznina jo je srkala vase. In ona se je opijala v čistosti in miru neke tuje, neobičajne drugačnosti. Srce ji je razbijalo. Želela je bližje vendar se je bala. Bala se je tega česar ni poznala. Bala se je tega, česar ni razumela.

   Tudi on bi jo želel bližje. Vendar ne za vsako ceno. Ne za ceno izgube stika z samim seboj. Ne za ceno pogojev, ki vladajo v odnosih. Ljubil je svoj mir. Ljubil svojo prisotnost. Ljubil svojo drugačnost. Preden je odšel, jo je pogledal v oči. Pogledal jo je globje kot zmorejo videti. Pozdravil jo je. Brez besed. Pozdravil je njeno dušo in njena duša se je odzvala. Preplavil ju je nepopisen občutek enosti, ljubezni, pripadnosti. Ničesar več ni bilo, kar bi lahko dodala. Vsaka beseda bi bila odveč. Odšel je. Tiho, spokojno. Tako kot je prišel. Za sabo je pustil nepozaben pečat. “Da … Eno smo!”

*** Osebna izpoved Enosti ***

***

---

Spremljajte nas na Facebook-u

•