Trenutek zavestne prisotnosti
Živim v trenutku zavestne prisotnosti. Tu želje in potrebe ne obstajajo. Biti brez želja pa je precej neobičajno za sodobnega človeka. A tako je, ko si v stanju izpolnjenosti, zadovoljstva, radosti in blaženosti. Karkoli bi dodal temu trenutku, bi skazilo njegovo lepoto, čistost in blagodejnost. Neskončen trenutek, ki ni vpet v realnost naslikano skozi peterico fizičnih čutil. Trenutek, ki se dotika vsega kar obstaja, hkrati pa se nič kar obstaja, ne dotika njega. Samostojen je, neodvisen in izpolnjen. Izpolnjen z lepoto pristne sedanjosti.
Zavest je dvignjena nad to kar čutim, mislim ali opazujem. Ko presežem um in se izpojejo fizična čutila se pojavi nova razsežnost. Tiha in spokojna, kljub hrupu, ki jo obdaja. Prijetna, kljub neskončnemu številu raznoterih misli in občutkov, ki se zaletavajo vanjo. Misli, ki iščejo pozornost, potrditev, pridih resničnosti. A zaman. Sveti prostor ne potrebuje dodatkov. Tišina ne potrebuje glasovnih oznak. Ničesar ni, kar bi ji lahko dodali, da bi bila bolj pristna, bolj resnična in bolj prijetna. Niti najlepše misli se ne morejo primerjati z njeno milino in niti najglasnejši zvoki jo ne morejo preglasiti. Zvok pride in gre, tišina pa ostaja. Tu je bila mnogo pred nami in bo tu tudi po tem, ko nas že dolgo več ne bo. Bila je preden se je rodila prva misel in izrekla prva beseda in bo tu tudi, ko se bo izrekla zadnja. Vedno je tu. Čaka da nas nahrani z brezmejno močjo in lepoto sedanjega trenutka.
Dobrodošli!
***
***
