Moja hči
Že tri leta je, odkar je umrla moja hči stara 39 let. Pisem dnevnik, izpoved duše. Pisem skoraj enkrat tedensko. Pisem kot terapijo, pisem da je ne pozabijo, pisem kot izkušnjo in doživljam veliko preobrazbo v odnosih z sabo in z drugimi ljudmi. Popolnoma sem se pričela zavedati sebe in okolja. Spremenila sem službo, se preselila… Mnogo tega se mi dogaja in jaz pisem. Nikoli prej nisem pisala. Nikoli nisem niti pomislila na to da bom. Na jutrišnji dan, ko je umrla moja hči s težko obliko raka na možganih sem začela pisati… Ne vem kaj bom s tem počela vendar bi rada delila, objavila se o tem pogovorila.
***
Draga Violeta
***
Iskreno sožalje ob vaši veliki izgubi, hkrati pa iskrena hvala za zaupanje. Hvala, ker ste to grenko življenjsko izkušnjo pripravljeni podeliti še z nami. Prav je da pišete. Pišete in si s tem lajšate dušo. Dušo, ki si je izbrala zares težko usodo. Izgubo najvišje intenzivnosti. Verjamem, da tako travmatična izkušnja človeka sesuje, pretrese, poglobi, spremeni, prenovi, na koncu pa tudi obogati.
Vaša hči je mogoče res mrtva za ljudi, ki jo nismo nikoli srečali. Ne verjamem pa, da bo kdaj zares mrtva za vas, svojo lastno mater, niti za ljudi ki so jo poznali in imeli resnično radi. Verjamem, da živi in bo še naprej živela v vsaki celici vašega telesa, v prostranosti vesolja, v vaših mislih in v vašem srcu. Verjamem, da vas spremlja na vsakem koraku, vas nagovarja in vi nagovarjate njo. Verjamem, da je v cvetlici, ki jo opazujete ali vonjate in je v toplini spomladanskega sonca, ki vas greje in nežno boža vaše telo. Samo vi veste da je tukaj, v tihoti jutranje zarje in v žaru enkratnega in neponovljivega sončnega zahoda. V luninem siju in zvezdnem utrinku. V bolečini, ki ste jo prejeli ob neskončni izgubi in v radosti ki jo čutite, ko se spominjate vajinih lepih skupnih trenutkov.
Ne draga Violeta… za vas ne bo nikoli zares umrla, tako kot ljubezen, ki vaju povezuje ne.
***
S spoštovanjem in ljubeznijo,
***
HowToBe.si
***
