*** Notranja lepota ***

Zeleni kaktus Fik

***

   Zelena, bodičasta prikazen je v kavarni sredi nakupovalnega središča, iz svojega lončka opazovala ljudi, ki so hodili mimo. Bila je dokaj zadovoljna s svojim življenjem, čeprav je bilo še dovolj prostora za izboljšave. Uživala je v vonju sveže pripravljene kave in mešanici zvokov, ki so nastajali ob prijetnih klepetih gostov in mimoidočih. Ni ji bilo pretirano dolgčas. Pravzaprav ni bilo prostora pod soncem, kjer bi raje preživljala svoje kaktusove dneve. Mogoče tudi zato, ker drugega niti ni poznala. Ta bodičasta prikazen je bil zeleni Kaktus z imenom Fik. Z zanimanjem je občudoval vse, kar se je dogajalo v njegovi okolici. Še posebno rad je opazoval mlade pare, ki so se sprehajali, držali za roke, poljubljali, objemali. Bolj kot vse na svetu si je želel pristnega, iskrenega in ljubečega stika. Želel bi si izkušati dotike, objeme, poljube, kar pa je za kaktuse praktično misija nemogoče. *** Notranja Lepota ***

   Kaktusi so znani po svoji razumnosti, skromnosti in uvidevnosti. Takšen je bil tudi naš zeleni Kaktus Fik. Ni si delal utvar. Zavedal se je svoje neprijetne zunanjosti in zavedal se je, da se ga nihče ne bo želel dotakniti, kaj šele objeti ali poljubiti. Najmanj od vsega bi si je želel povzročiti bolečino drugemu bitju. V bistvu ga je bilo tega pošteno strah. Če bi se mu kdo preveč približal, bi nemudoma povesil svoje bodice, pa čeprav bi bilo to za kaktuse popolnoma nesprejemljivo vedenje. Ni je večje sramote, kot kaktus s povešenimi bodicami. Čeprav z bolečino v srcu, je sprejel svojo usodo in se zadovoljil z opazovanjem in občudovanjem pestrosti, raznolikosti in radoživosti ljudi, ki so hodili mimo. Včasih je bil, povsem slučajno deležen tudi kakšnega bežnega pogleda. To mu je še posebej dobro delo. Dobil je občutek, da je več kot samo kaktus. Občutek, da vendarle nekaj pomeni. Občutek, da je nekomu mar. A ni trajalo dolgo. Kmalu se je zavedel svoje usode, svoje trde in neprijetne zunanjosti. In tako so minevali dnevi, tedni, meseci, leta. *** Notranja lepota ***

   Nekega jutra, ko se je prebujal ob njegovem posebej ljubemu zvoku skodelic, je na svoji koži začutil prav poseben občutek. Bil je iskriv, prijeten, ljubeč pogled, poln občudovanja in miline. “Kaj” je zajecljal. “Kaj se dogaja?” Bila je lastnica lokala, kmalu pa se ji je pridružila tudi ena izmed zaposlenih. Obe sta ga gledali z iskrivimi očmi, polnimi občudovanja in vznesenosti, s prisrčnim nasmehom na obrazu. Pritegnil ju je živo rdeč cvet, ki je vzcvetel iz njegovega trdega, zelenega stebla. Bil je prav poseben cvet. Izraz njegove notranje lepote.

   Življenje se mu je hipoma spremenilo, dobilo je smisel. Začutil je da pripada svetu, ki ga obdaja. Začutil je svojo vlogo v njem. Končno je lahko dajal in prejemal hkrati. Neverbalna komunikacija in pristen stik z globino, ki se je skrivala za očmi mimoidočih je ponujala več, kot bi si lahko želel ali sploh kdaj mogel predstavljati. Skorajda ni bilo oči, ki se ne bi vsaj za trenutek povezale z njim. Pomemben trenutek pristne sedanjosti, hvaležnosti in neprecenljivega občutka globoke in srčne povezanosti.

*** Notranja lepota ***

---

   ***

   Zgodba o zelenem kaktusu nam sporoča, da smo neglede na zunanjost v svojem bistvu lepi in privlačni in imamo, našim težavnim življenjskim predispozicijam in omejitvam navkljub, lahko smiselno in izpolnjujoče življenje.

 

   Kaktus se ni boril s svojimi omejitvami. Ni jih poveličeval, niti jih ni zanikal. Vzcvetel je, neprijetnim življenjskim predispozicijam navkljub. Sporoča nam, da je kljub težkim življenjskim okoliščinam in navidezno brezizhodnim situacijam, za nas na nek način vedno poskrbljeno. Dodaja: “Ne nujno na način, kot si ga je zamislil vaš um.” In prav zato je pomembno, da smo odprti za nove možnosti, za nepredvidljive, nepredstavljive danosti.

 

   Cvet na kaktusu je izraz naravnega cikla življenja. Izraz notranje lepote, brezpogojene ljubezni, modrosti in pravičnosti. Predstavlja nepogojeno izražanje in nas vabi v ta aspekt bivanja. Bodimo izraz nečesa večjega. Dovolimo da vzcvetimo iz svoje notranjosti.

 

   Če zgodba resonira z nami, je mogoče čas, da se presežemo z našim delom, z našimi stvaritvami, z našimi talenti. Vprašajmo se, kakšen doprinos svetu sem točno takšen kot sem. Kaj lahko dam, brez da bi karkoli potreboval v zameno?

*** Notranja lepota ***

---

Spremljajte nas na Facebook-u

•