Osebna izpoved


   Čudovit primer osebne izpovedi osebe z izrazitim egom in bolečinskim telesom. Zdravilno pisanje. Ozaveščanje, osvobajanje in umetniško izražanje hkrati. Ko stvari obelodanimo izgubijo moč ki jo imajo v temi, moč ki jo imajo v nezavednem. Čestitke avtorju za pogum. Pogledati globoko v neprijetne podzavestne vzorce ni enostavno, objaviti jih javno še manj, verjamem pa da zdravilno in osvobajajoče. 


Osebna izpoved

Podoba v ogledalu

 

Sam, čisto sam v množici ljudi. Odtujen čudak iz drugega sveta. Ptič brez kril.  Jagnje, ki se je ločilo od črede. Okolica pa polna veselih, pozitivnih in optimističnih ljudi. Družabno srečanje se odvija brez mene.  Zavračam vsa povabila.

Karantena nesrečnega uglajenega posameznika tesni neprodušno. Vrata so zaklenjena, okna zastrta.

Zavedam se svoje bolečine, ki posrka vase vsako lepo zgodbo, ki se včasih spomni name.

Prisotnost bolečine odbije vsak prijateljski pogled, vsako ljubeznivo gesto namenjeno trpeči zapostavljeni duši, ki žalostno ždi v bitju iz mesa in kosti.

Veseli, razposajeni glasovi se mešajo v zvočno brbotanje neke druge, odtujene stvarnosti. Ne tiče se me. Jaz sem tukaj, vi ste tam. Razdalja je nepremostljiva. Mogoče bi jo premostila ljubezen. A ljubezni ni in ni.

Kot tujec med brati in sestrami, vsiljivec v lastni hiši ali ubežnik pred lastno senco se ne zmorem več pogledati v ogledalo.

Pogrešam čase ko je le to kazalo veličastno podobo. Čase ko sem bil del glasnega vrveža pozitivnih ljudi, lepih misli in prijetnih občutkov, načrtov za prihodnost, modrih, smiselnih besed, izpolnjujočih resnic, smejočih, pritrdilnih, prijateljskih obrazov.

Pogrešam čase ko sem pripadal; tebi, sebi, komurkoli.

Zdaj pripadam tišini. Tišini v kateri ni prostora za glasne zgovorne resnice relativne resničnosti. Niti za tiste lepe, sladke. Tiste ki izvabljajo nasmeh na lica in preusmerijo pozornost v svet prečudovitih sanj. Vse je zadušilo težko breme nesrečne usode.

Odnosi so breme ki ga vztrajno odrivam od sebe.  Neprijetna izkušnja zavedanja potlačenih občutkov iz preteklosti. Ogledala lastne nevrednosti; na vsakem koraku, v vsakem pogledu, v vsakem nasmehu.

Toliko neizrečenih besed, pogledov v stran in neprijetnih občutkov. Poslušam besede ki zatirajo besede, izpodbijajo dejanja, negirajo resnico.

Tiste lepe pozitivne pa le nemo ždijo in čakajo da jih nekdo drug izreče. Nekdo, ki še verjame vanje. Nekdo, ki še sanja svoje srečne, živobarvne sanje.

Tišina pa ostaja. Vse glasnejša, vse bližja in vse bolj domača.

Osebna izpoved – Podoba v ogledalu

Share Button
Spremljajte nas na Facebook-u

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja