Pismo bralke – Izguba
Pozdravljeni,
na vas se obračam ker imam toliko vprašanj na katera si sama več ne znam odgovoriti. Upala sem da si lahko s pomočjo vsebin o osebni rasti pomagam sama, kar me je pripeljalo do tega, da sem se popolnoma izgubila. Da sem osebno nedorasla je bil razlog da sem izgubila osebo ob kateri sem sploh začutila da lahko čutim da imam čustva. To da me je zapustil ker zeli da osebno zrastem mi je spodneslo tla pod nogami…..vem da mi je naredil uslugo da končno spoznam kdo sem….pravi da bo začutil ko bom….zakaj mu ne verjamem….počutim se tako nemočno ….tako prazno ker si želim zrasti zase …. se vedno pa se sprašujem kako bo vedel da sem če ga ni ob meni ne glede na to da pravi da sem mu v srcu.
***
Draga Karmen
***
Najprej iskrena hvala za vaše zaupanje in za priglasitev vaše življenjske situacije k javni objavi. Verjamem, da se bo marsikdo lahko našel v njej.
Osebna oz. duhovna rast se dogaja bolj skozi življenjske izkušnje, kot s pomočjo literature, ki jo omenjate. Tovrstno polnjenje uma in pretirano razmišljanje nas prav lahko oddalji od naše prave narave. Za naše blagostanje je bolj kot da jo razumemo, pomembno da jo občutimo. Ker se pred bolečino pogosto zatekamo v um oz. v iluzije, se lahko v le teh tudi izgubimo. Od tod verjetno tudi vaš občutek izgubljenosti.
Izguba ljubljene osebe je lahko zelo boleča, hkrati pa priložnost za rast. Priložnost, da se obrnemo navznoter in spoznamo (začutimo), kdo v resnici smo. S pomočjo bolečine lahko gremo globlje vase, spoznavamo globino in lepoto naše notranjosti, naše prave nepogojene narave. Človek ki živi v svoji pravi naravi in izraža svojo resnico, je opažen. Verjamem, da bo to opazil oz. začutil tudi vaš partner.
Ker pa živeti v svoji pravi naravi pomeni počutiti se izpolnjenega, radostnega in svobodnega, potreba po odnosu za vas ne bo niti obstajala. Ko smo izpolnjeni namreč ne potrebujemo ničesar.
Moj nasvet je, da ne razmišljate preveč zakaj in kako ampak sprejmete to izkušnjo kot del osebne rasti, z bolečino kot orodjem za širjenje zavesti, odkrivanje globin lastne biti, oz. neosebne, t.i. duhovne dimenzije. Prava sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, pač pa je odraz naše notranjosti. Prav tako občutek ljubezni in enosti.
Bolečina v mediaciji je odlično izhodišče za vstop v sedanji trenutek, ki je edini absolutno resničen. Vse ostalo je relativno. Vse ostalo je um. Ne dovolite mu, da vas drži v preteklosti, niti da vas zadovolji z iluzijo prihodnosti. Življenje poteka tukaj in sedaj. Začutite ga in ne dovolite umu, da iz bolečine naplete tragično življenjsko zgodbo.
Srečno in hvala,
HowToBe.si
Pot duhovnega bojevnika nikakor ni lahka ,saj je polna izzivov in preizkušenj ali žrtvovanj,a je vseeno najlepša in največ vredna pot, ki jo lahko prehodite. Svetujem vam da sprejmete kar vam je dano z odprtimi rokami, in se zahvalite za to preizkušnjo. Najlepše šele prihaja. Veliko lepih trenutkov vam želim . lp Nadja
Se strinjam. Slabih stvari v življenju ni. Slab je lahko le naš odnos do njih. Vse služi nekemu višjemu namenu. Sprejemanje je ključ, ki odpira vrata novim energijam, novim življenjskim situacijam, novi realnosti. Spejmite ta dar in dovolite, da se iz njeg rodi nov, lepši svet. Za vas in za vaše bližnje. Srečno!