Prelaganje odgovornosti

Prelaganje odgovornosti

Sence sivega neurja

***

   Dežne kapljice so udrihal po njenem obrazu, medtem ko je skozi temačno prazno ulico hitela proti domu. Njena mati ji je pred odhodom sicer svetovala naj s seboj vzame dežnik, vendar se je Nikita že davno odločila, da se za njene nasvete in predloge ne bo menila. Le zakaj bi se, ko pa se mati ni nikoli menila za njene.

   Ko je nadaljevala pot skozi neurje, so ji misli uhajale in ustvarjale prizore, ki jo bodo čakali za domačimi vrati. Brez dvoma jo bo na mizi čakala vroča juha. In mati bo nedvomno iskala načine da se ji odkupi. “Misli, da me bo s svojo neumno juho lahko podkupila. Misli da bo potem vse ok? … Ne, draga mati … ne bo ok!!! … sploh pa ne maram tvoje bedaste juhe! Neokusna je, preveč soljena in … Ničesar nočem od tebe!”, je nadaljevala svoj samogovor.

   Ko je zavila z glavne ulice, se je pred njo pojavila velika siva senca. Srh jo je spreletel po celem telesu. Obrnila se je in se pognala v panični dir. Vedela je, da najbližja pot do doma vodi skozi pokopališče. Tekla je, dokler ni porabila še zadnjih atomov moči. Srce ji je divje razbijalo. Obkrožena z nagrobnimi kamni, je hlepela za zrakom. Nervoza je iz nje izsilila prazen, grenak, brezupen smeh. “Pojdi proč”, je ukazala na glas. Slišala je namreč, da se duhovi umaknejo, če jim jasno zaukažemo. Vendar brez uspeha. Senca se ni premaknila. Sedla je natanko pred njo. Sence v resnici ne sedijo, vendar je bilo tako videti.

   Kljub temu, da Nikita zaradi dežja ni dobro videla, se ji je senca zdela neverjetno domača. “Kaj hočeš od mene?”, je zaihtela … “Zakaj si tu?”

   “Ne zanima ne kaj govoriš … Ti si kriva za vse”, je spregovoril glas iz sence. “Nikoli ti ne bom odpustila … Raje umrem!” Nikita je osupnila. Prepoznala je glas. Bil je njen lasten. “Zakaj jaz?”, je še zaječala senca. Čeprav si je obupno želela da bi glas utihnil, je vedela, da mora poslušati do konca. Slišala se je, kako krivi in zavrača druge, kako kuha zamero in kuje maščevanje. Slišala se je priseči, da jim ne bo odpustila, dokler bo živa. Začutila je kako si sama zapira vrata do sreče.

   Senca sivega neurja nikoli ne uporablja drugih besed, kot naše lastne. Ko je izrekla zadnjo, je prenehalo deževati. Jutranja zarja je razsvetlila nebo, medtem ko si je Nikita obrisala še zadnjo solzo s svojega lica. Pogledala je okrog sebe. Pogledala je z drugačnimi očmi. Obkrožal jo je nov svet, čakala jo je nova realnost. Senca se je skupaj z jutranjo meglico izgubila za nasadom cipres. Sonce je obsijalo pokrajino, ko je Nikita zapuščala pokopališče. “Danes bo čudovit dan”, si je mislila medtem ko je vdihnila zrak s polnimi pljuči. “Danes bo moj dan!”

   Ko je prišla v hišo, je bila njena mati še vedno budna, vidno utrujena od trpljenja in skrbi. Prvič v življenju je Nikita uporabila in z vsem srcem dojela besedo, oprosti. “Oprosti, draga mati … nisem vedela … Oprosti!” Padli sta si v objem. Solze sreče in milosti so stekle po njunih licih.

   Tistega jutra je v senci sivega neurja, Nikita spoznala samo sebe. Odpustila je svoji materi in sama sebi ker ni hotela videti ljubezni, ki ju povezuje. Prvič v življenju se je počutila dovolj močno in varno da lahko pretrga okove, ki jo držijo v nezdravemu odnosu. V roku nekaj dni se je odselila, zapustila svojo rojstno hišo in zaživela življenje v svoji lastni režiji.


*** Sence sivega neurja – Razlaga ***


   Senca sivega neurja predstavlja del nas samih, ki obupno prelaga odgovornost za naše življenje na nekoga ali nekaj drugega.

   Zgodba nas nagovarja naj prevzamemo odgovornost za svoje življenje in jo prenehamo predlagati na ljudi okoli nas. Razsvetljuje kako smo lahko, tako kot naša glavna junakinja, priklenjeni na spomine iz preteklosti. Čeprav je njena mati že dolgo ni več oseba kakršno obsoja, vedenjski vzorec v njej še vedno živi in vpliva nanjo in na  njen odnos do nje. Ko Nikita ugotovi, da je to kar doživlja v njeni lastni režiji, lahko odpusti sebi ker je ljubila nekoga, ki jo nekoč prizadel.

Vaja

   Naredimo vajo in poglejmo na ta svet in na ljudi brez predsodkov in brez pogojevanj iz preteklosti. Mogoče bomo opazili, da so se spremenili in da so bili naši predsodki tisti, ki so definirali našo realnost in ljudi okoli nas. Odpustimo zgodbe za katere mislimo da so resnične in poglejmo na stvari brez pogojevanj.

Kontemplacija

   Senco sivega neurja sestavljajo naše najgloblje skrivnosti. Preko nje ne moremo, vse dokler se ne soočimo z njeno vsebino. Z našimi ranami in strahovi. Z resnico. Odgovorimo si na naslednja vprašanja. Kaj so naše najgloblje skrivnosti in kaj bi se zgodilo če pridejo na dan? Katere slabe lastnosti smo skrili pred sabo, da bi se lahko počutili vredne? Katere smo skrili pred drugimi, da bi ne izgubili njihovega spoštovanja?

*** Sence sivega neurja ***


Share Button
Spremljajte nas na Facebook-u

One thought on “Prelaganje odgovornosti

  1. Čakati, da se drugi spremenijo, večinoma ne rodi rezultatov. Ne glede, kako “imamo prav”, je “nujno”, da se spremenimo mi, seveda, če želimo lepše, umirjenejše “plavanje med čermi Življenja”.
    Mi tudi nimamo skrivnosti, ker so le te del nas, torej, vedno dostopni podatki. Res pa je, da jih prevečkrat ne želimo videti, odkriti, ozavestiti …
    Naša senca pa lahko ima dve vlogi; naše prijateljice ali naše “more”.
    Mi je pa všeč prispodoba pokopališča – Nikta je na srečo našla pot iz njega, nekateri pa ostanejo na njem do konca in potem še naprej – fizično. Odločitev je vsekakor naša.
    Velika pohvala avtorju za “razmišljanja”, ki jih deli z nami.
    Že samo prebrati je veliko, da pa še razmislimo in udejanjimo napisano, pa …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja