*** Skrivnostna pot ljubezni ***

   Bil je fant, srednjih let. Nikogar ni imel. Bil je povsem sam. Brez ženske, brez prijateljev. Z nikomer se ni družil, z nikomer pogovarjal. Ljudje ga niso razumeli in ga zato niso sprejemali v svoje kroge. Nihče ni vedel kaj se mu plete po glavi, kako se počuti, kaj čuti. Če sploh kaj? Obraz je bil brezizrazen. Pogled otopel. Oči so gledale v neznano. Večinoma so se izogibale pogledom drugih. Tudi one se niso hotele družiti. Ni navezoval stikov, ni se čutil pripadlega, ni se čutil zaželenega. Ta svet mu je bil vse kaj drugega kot pisan na kožo. V njem ni našel ne ljubezni, ne zadovoljstva. Ni videl lepote, ni čutil radosti. Še tiste redke sanje, ki so ga občasno dvignile na noge, so bledele in izgubljale sijaj v bolečini, ki ga je spremljala kdo ve od kdaj in kdo ve zakaj.

   Izgubljal je vero v boljši jutri. Ni se več trudil, ni se več boril. Vedel je da je le tisto resnično, kar čuti ta trenutek in da mu pripada le to, kar ni vpeto v sanje in iluzije. Globoko v sebi je upal, da bo tudi zanj napočil trenutek, ko se bo odlepil od svoje nesrečne usode in poletel v neko svetlejšo, prijaznejšo realnost. Ni vedel kdaj, niti kako. Vedel je le to, da ni v njegovi moči, niti pristojnosti, da bi spreminjal usodo. Pravzaprav je v preteklosti počel ravno to… celo precej drastično, a se je s tem le še bolj oddaljil od prave poti. Od poti, ki si jo je izbrala njegova duša. Izgubil se je. “Ko bi imel vsaj eno osebo, katero bi lahko ljubil in ob kateri bi bil ljubljen, srečen, zaželen.” A tudi to mu je usoda vztrajno zavračala. V njegovem srcu in mislih, je bila le ena oseba. Le njo je cenil, o njej razmišljal, o njej je sanjal. Druge zanj niso bile pomembne. A na koncu vseh teh veličastnih sanj, ga je znova čakala samotna, brezciljna, pusta realnost.

   Bilo je tistega deževnega aprilskega dne, ko so se, kakor preluknjana barka, potopile še zadnje žive, plavajoče sanje, ki so ga držale nad gladino. Razločno je slišal glas. “Vse lahko imaš, le nje ne moreš imeti nikoli.” Skrbno zamišljena ljubezenska zgodba ni dobila epiloga. Grad sreče, ljubezni in izpolnjujočega življenja z žensko njegovih sanj, je odpihnil spomladanski veter. Aprilsko deževje pa je izbrisalo še zadnjo sled vere, upanja in volje do življenja. Grad v katerem bosta srečno zaljubljena, je bila le še ena neokusna šala njegove domišljije. Privid. Iluzija.

   Žalostne oči so ga gledale iz ogledala. Spraševal se je, kdaj se mu je uspelo tako zelo postarati. Ni se več prepoznal. Očitno je čas zbežal mimo njega, medtem ko je bil zatopljen v svoje sanje, v svoje misli. “Sem mar res prespal večji del svojega življenja? Sem vse to sanjal zaman?” Streznitev je priletela kakor strela z jasnega. Zavedel se je krute resnice. “Ničesar nimam, ničesar nikoli niti nisem imel in ničesar nikoli ne bom imel.” Bolečina ga je ovila v svoj nepopustljivi objem. Negativna prepričanja, uroki in družinska prekletstva, so se dvigovala iz podzavesti. Prepričanja, ki mu niso omogočala da bi ljubil in bil ljubljen, da bi živel polno, strastno in izpolnjeno, so v celoti prekrila njegovo zavedanje.

   Veliki duh brezmejne inteligence, zavest vsega stvarstva, pa je tako kot v vsako, tudi v to nesrečno usodo skrila svojo veliko modrost in dobroto. Razbite sanje so razkrile lepoto, ki se je skrivala pod njimi. Na plan je pokukala brezmejna in brezoblična zavest. Zavest, ki je bila vsa ta leta ujeta vanje. Tišina trenutka spoznanja, ga je posrkala vase. Bil je očaran nad brezmejno lepoto, ki na njegovo veliko presenečenje ni imela prav nobene oblike. Začutil je nepopisno srečo. Srečo brez razloga, brez cenzure, brez aditivov, brez scenarija. “Tukaj je svet ki ga iščem! Obstaja … prav zares obstaja!” Zajel ga je val ljubezni. Ljubezni, ki ni bila odvisna od okoliščin. Bila je točno tam, kjer je bil on sam. Točno tam, kjer je bila že od vsega začetka. Vedno dostopna, vedno prisotna, tako samoumevna kot dihanje samo. Spoznal je da ničesar drugega nikoli ni bilo in da so vse bile le grozno moreče, neprijetne sanje. Projekcije uma in njegovih realističnih efektov.

   Odprla so se mu vrata v novo dimenzijo. V dimenzijo, ki ni bila pogojena s prepričanji, vedenjskimi vzorci ali drugimi privzgojenimi občutki. Stopil je iz uma in padel naravnost v srce. Zapustiti je svet misli in občutkov in se prebudil v nekem novem stanju, v novem zavedanju. Spoznal je lepoto, ki jo prej z očmi ni mogel spoznati. Začutil je srečo, ki se mu je v sanjah tako spretno izmikala. Začutil je ljubezen, ki ni bila pogojena. Ljubezen, ki ni bila odvisna od ničesar in nikogar. Oči so mu zasijale. Obraz mu je zažarel. “Kako lepo je biti doma. Kako lepo je biti živ!” Zahvalil se je Bolečini, ki ga je izgnala iz umetnega raja, raja namišljenih vrednot. Fizična realnost, ki uspeva zadovoljiti večji del človeške populacije ni uspela zadovoljiti njega. “Vedel sem da je nekje prostor zame.” Občutil je neizmerno hvaležnost, radost in srečo, ki je ni občutil še nikdar poprej. Globoko je vdihnil in se prepustil trenutku neobstoja.

   “Dobrodošel”, je zaslišal glas. Bil je glas, ki si ga je želel slišati in poslušati celo svoje življenje. “Pričakovala sem te.” Bila je ženska o kateri je sanjal. Ženska, katero je ljubil. Ni je videl, kajti očem ni dano videti tako čiste ljubezni. Jasno pa je lahko zaznaval njeno prisotnost. Izgovoril je njeno ime. Izgovoril ga je na glas. Želel je slišati kako zveni v tišini brezmejnega zavedanja. Izgovarjal ga je znova in znova. Privila se je ob njega. Ločnice so izginile. Ljubila sta se… brez teles. Začutil je brezmejni potencial ljubezni, ki je čakal da se realizira v novo zgodbo… Ljubezensko zgodbo.

***

Spremljajte nas na Facebook-u

•