Vesolje ne dela napak

Vesolje ne dela napak

   Sedel je s pogledom obrnjenim v tla. Srce mu je razbijalo, kot da bi bilo ogroženo njegovo življenje. Zavrnila ga je. Edina, ki jo je ljubil. Edina, ki bi ga razumela in bi mu znala vračati ljubezen. Da. Ravno tista za katero mu je bilo srce. Ravno tista, zaradi katere so se v njem znova pričele porajati sanje, vzletati najlepše misli, cveteti rime in verzi. Ravno tiste, zaradi katere je bilo vredno živeti, upati in trpeti.

   Misli so se mu pletle po glavi. Besede ponavljale njeno zavrnitev. Upanje je umiralo, radost izginjala, mladost se je poslavljala. Nikoli več ne bo ljubil. Spoznala je drugega. Konec koncev je vedel, slutil, čutil. In danes je dobil dokaz. Dokaz, da so vse bile le nore sanje. Vedno so… samo sanje. Za drugega bo živela. V drugega verjela. Drugemu pripadala. Drugi bo občudoval njene sijoče oči, polne življenja, ljubezni in optimizma. Drugi bo gledal njen pristen, iskren, nasmejan obraz, jo prebujal s poljubi in jo z objemom in svojo bližino vsak večer pospremil do sanj. Drugi bo brisal solze z njenega lica, božal njene voljne, skodrane lase, bil opora, na katero bo sem ter tja lahko naslonila svojo, od dvomov in skrbi, utrujeno glavo. Ob drugem bo dehtela, ob drugem cvetela, za drugega živela.

   Bolečina ga je razjedala. “Mar res ne moremo imeti tega, kar si želimo najbolj?” Glava je postala težka. Podprl si jo je z rokami. Svoje lice je zakopal v dlani. Brezupno je dihal.

   “Ne, ne moremo!” Je zaslišal tihi notranji glas. “Ne moremo, ker nam je namenjeno nekaj več. Nekaj kar presega naše misli in naše želje. Nekaj kar presega našo domišljijo. Nekaj kar presega nas same.” Dvignil je glavo. Začutil je, kako bolečina odteka iz njegovega telesa. Začutil je vročino in telo je v trenutku oblil hladen pot. “Želje niso vedno zato, da bi se izpolnile, nas zadovoljile, pač pa da bi nas dvignile višje.”

   Globoko je vdihnil. Vedel je, da se je izpolnilo, kar se je moralo. Vesolje ne dela napak. Potreboval je to izkušnjo, čeprav je večino svojega življenja bežal pred njo. Čutil je, da je na pravi poti. Čutil, da je vesolje milostno, modro in pravično. Vstal je. Večji kot prej. Večji od sanj, močnejši od bolečin. Obrnil je nov list, naredil nov korak. Še bo ljubil. Še bo živel. Še bo letel… do tu do večnosti.

***

Share Button
Spremljajte nas na Facebook-u

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja