Zgodba Zemeljski Bog

    ***

   Zgodba Zemeljski Bog, govori o zemeljskih vrednotah, naši vnemi da bi jim zadostili in maski, ki si jo povsem nezavedno, na ta način nadenemo. Govori o razkoraku med resnico in iluzijo, med Egom in dušo, umom in srcem. Govori o globoko ranjenemu otroku, ki si je že zelo zgodaj moral nadeti masko, da bi bil ljubljen, sprejet in zaželen.

   Da bi lahko zaživeli v naši avtentičnosti, moramo razumeti in ceniti naše sposobnosti maskiranja. Naše sposobnosti preživetja. Vloga ki jo igramo, od nas terja ogromno energije in posledično vse preveč jalovega delovanja.

***


Zemeljski Bog

   Nekoč je živel deček z imenom Darjan. Že v rani mladosti je, zaradi nenadne izgube očeta, moral postati glava družine. Po naravi je bil nežen, tih, čuteč in ljubeč otrok, a je zavoljo svoje primarne družine in njihovih potreb, moral postati močan, pogumen in odločen moški. Skrivaj je žel spoštovanje in ugled, ki si ga je prislužil s svojo, “glavno” vlogo v družini.

   Nekega dne je spoznal žensko svojega življenja. Vedel je, da si pripadata. Spoštovala ga je in občudovala, kot ga je spoštovala in občudovala njegova primarna družina. Bil je moški njenih sanj, njen rešitelj, njen heroj. Zaljubila sta se, poročila in kmalu dobila otroka. Poimenovala sta ga Ivan. Darjan je skrbel za svojo ženo in za svojega novorojenca. Trudil se je, da bi imel brezskrbno otroštvo, kakršnega sam, zaradi nenadne izgube očeta, ni imel nikoli.

   Zgodilo se je, povsem nenadejano. Darjan je izgubil službo. V obupu se je po pomoč odpravil k svoji materi, ki pa je bila, kot vedno, vse preveč obremenjena s svojimi lastnimi problemi. Tudi pri sestri ni imel sreče. “Znašel se boš.”, mu je zagotavljala, “Še vedno si se.”

   Njegova žena Karli, je bila vnovič noseča. Tudi ona je bila vse preveč zaposlena z družinskimi opravili, da bi si lahko vzela čas za pogovor s svojim možem. Darjan je prvič v življenju začutil, da potrebuje nekoga, na katerega bi se lahko naslonil. Moral je ven. Moral je na zrak, da si zbistri glavo. Sedel je pod drevo v parku in gledal otroke, ki so se igrali. Njegova sestra se je pogosto igrala na tem mestu, sam nikoli. Zanj nikoli ni bilo časa. Naslonil se je na drevo. Zavedel se je, da še nikoli, v svojem življenju, ni sedel na trati v parku. Po licu mu je spolzela solza. In še ena. Kmalu je jokal kot majhen otrok. Ljudje so strmeli vanj. Brisal si je solze, poskušal se je zadržati, vendar solz ni bilo moč obrisati. Prihajale so nove in nove. Otrok v njemu je bil močan in odločen. “Tega si ne morem dovoliti!” Odrinil je majceno bitje v stran, stisnil zobe in se vrnil nazaj, v svet odrasle, močne in brezkompromisne osebe.

   Mnogo let po tem, ko je Darjan že bil drugič dedek, se je na družinskem srečanju Ivanov sin Han, prevrnil čez eno izmed svojih igrač. Vsi so se glasno zasmejali. Vsi razen Darjana. Njemu se to ni zdelo smešno. Hudoval se je nad nepazljivostjo svojega vnuka. Karli ga je pomirila in mu pojasnila, da je Han star šele tri leta in si zato vendarle lahko privošči kakšno napako. Darjan je opazoval majceno bitje, ki se je za stolom svoje babice, skrivalo pred njim in njegovo jezo. Prepoznal ga je. Prepoznal je otroka v sebi. Otroka, ki se je, prav tako kot zdaj njegov vnuk, vsa ta leta vztrajno skrival pred njim. Solze so mu orosile oči. S sklonjeno glavo je stopil pred svojega sina. Žal mu je bilo, da mu nikoli ni znal pokazati, kako zelo ga ima rad. Objela sta se in mali Han se jima je pridružil.

   Še preden je Darjan zapustil svoje fizično telo, je spoznal, da je tisti dan v parku začrtal svojo usodo. Od tistega dne je zapostavljal vse otroke v svojem življenju, začenši s tistim v sebi.

   Ko je Darjan zapuščal zemeljsko življenje, se je ustavil v parku. Prepoznal je otroka, ki je po vseh teh letih še vedno sam ždel pod tistim drevesom. Podal mu je roko, ga poljubil in skupaj z njim odhitel med oblake.

***

   Vsi imamo zatrtega otroka v sebi, toda zgodba o našem junaku, nagovarja tiste z najglobljimi ranami. Govori o zemeljskih vrednotah »zemeljskemu bogu«, ki so v tej zgodbi vladale Darjanu. Naša osebnost, persona, kar v latinščini pomeni maska, je odvisna predvsem od tega, kako nas obravnavamo naši najbližji v dobi našega zgodnjega razvoja. V obdobju, ko naš kritičen um oz. razum še ni v popolnosti razvit. Zavedanje naše vloge je ključ do svobode, s tem pa naše avtentičnosti.

   V primeru iz naše zgodbe, lahko vidimo, kako je bilo Darjanu privzgojena identiteta močnega, pogumnega in krepostnega moškega, ki vedno v prvi vrsti poskrbi za potrebe drugih. Starši, kulture, religije in sistemi, ki to lastnost poveličujejo, ustvarjajo podložne, pridne, lahko vodljive posameznike. In če se v neki kulturi, družini ali sistemu poveličuje ena vrlina, se običajno zaničuje druga. Ta bi v tem primeru bila sebičnost. Starši takšnega kova bodo pri otroku, če bo le ta poskušal zadovoljiti svoje potrebe pred njihovimi lastnimi, pripisali občutek krivde in mu naprtili negativno identiteto sebičneža. Po vsej verjetnosti ga bodo za ta “prekršek” na nek  način tudi kaznovali. Takšen posameznik bo občutil krivdo ali lastno nevrednost, vsakokrat, ko bo poskušal zadovoljiti svoje potrebe. Postal bo labilna, nesamozavestna, običajno tudi neuspešna lahko vodljiva oseba. Religije so tovrstne tehnike s pridom uporabljale. Z vcepitvijo občutka grešnosti, nevednosti in nezadostnosti, so si podredile množice.

   Če smo del sebe zatrli, da bi zadovoljili druge ali jim ugajali, je danes mogoče pravi čas, da ga prikličemo nazaj. Vrnimo se v preteklost, v čas, ko smo se odločili, da bomo darovali del sebe, za dobro drugih. Zadovoljiti potrebe drugih je morda res visoko cenjena vrlina naše družbe, vendar ne tako zelo, da bi si jo naprtili za ceno naše lastne sreče, zdravja in zadovoljstva. Ne za ceno naše lastne avtentičnosti. Premislimo, kako bi bilo če bi bili točno to kar smo in počeli tisto, kar si iskreno in iz srca želimo.

Prebujanje otroka v sebi

   Koliko izmed nas odraslih, se je sposobnih obnašati kot otrok, sprostiti vse zavore in se igrati, poplesavati, poskakovati, peti, brundati, godrnjati? Četudi skriti pred očmi javnosti, si marsikdo tega ne bi upal početi. Takšno vedenje bi v nas bržkone sprožilo neprijetne občutke, pospremljene z, v podzavest zapisanimi besedami naših staršev, voditeljev, vzgojiteljev; »Ne bodi otročji!« »Obnašaj se letom primerno!«, »Kaj bodo rekli drugi?!«, »Ali te ni sram?« Kljub neprijetnim občutkom, je vredno poizkusiti. Maske bodo odpadale.

   Meditacija/Vizualizacija

   Predstavljajte si, da ste otrok, ki poskakuje po livadi polni pisanega cvetja in se kakor ptiček prične dvigati v nebo. Ko prispe nad oblake tam zagleda ogromno igrišče, polno živahnih, veselih, radoživih otrok. Sprejmejo ga medse in se z roko v roki zavrtijo v krogu. Objemajo se in zabavajo. Uživajo, in vi uživate z njimi. Ko boste tam, pričakujte sporočilo. Vprašajte sebe-otroka, kaj vam ima za povedati. Dovolite mu, da spregovori.

Share Button
Spremljajte nas na Facebook-u

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja